Avtor: dr. Emma Kavanagh
»… Spomnite se, da to, da jokamo, še ne pomeni, da nam ni uspelo. Samo zato, ker čutimo bolečino, še ne pomeni, da je vse izgubljeno. Da so včasih te solze in bolečina lahko prav tisto, kar nas po nesreči vodi naprej močnejše. Želim, da se spomnite vsega, kar se je zgodilo, dobro in slabo. Želim, da se spomnite vsega, kar ste bili, šibki in močni. Želim, da razmišljate o sebi, o zgodbi svojega življenja, o glavnem junaku, ki pade in se spet dvigne. Želim, da veste, da lahko iz nesreče nastanejo čudeži. Želim, da se potegnete za druge, da dvignete tiste, ki so padli, da sebe in njih spomnite, da smo več kot samo mi sami, da pripadamo veliko večji mreži, da ima to, kar počnemo, posledice, ki presegajo nas, in da največja rast prihaja iz spoznanja, kako zelo smo pomembni za svet kot celoto. Želim, da se ne bojite, da vas je strah. Da se spomnite, da je strah primeren in normalen ter včasih celo koristen. Želim, da se spomnite, da ste se že kdaj bali. Vendar ste preživeli. Namenjeno nam je, da v nesreči razpademo. Toda iz teh razbitih kosov lahko zgradimo nekaj novega, nekaj modrejšega in boljšega kot tisto, kar je bilo prej.
To imate v sebi.«
